Podporne storitve, podprte z inforomacijsko in komunikacijsko tehnologijo, imajo ogromen potencial za izboljšanje kakovosti življenja starejših oseb ter bolj aktivno in zdravo staranje. Starejšim osebam lahko poenostavijo vsakdan, jim pomagajo pri izvajanju osnovnih opravil in osebni negi, prispevajo k njihovemu občutku samostojnosti in neodvisnosti ter jim omogočajo, da lahko dlje časa bivajo v lastnem domu. Na žalost pa starejše osebe teh storitev pogosto ne poznajo. Namen tega modula je, starejše osebe seznaniti s podpornimi storitvami ter jim predstaviti možne pozitivne učinke teh storitev na njihovo življenje.

Cilji usposabljanja:	Pričakovani rezultati usposabljanja	Ciljna skupina
-    seznanitev udeležencev z demograskimi trendi staranja populacije -    uvedba pojma „podporne tehnolgije” in predstavitev potencialov podpornih tehnologij   -    predstavitev potenciala pametnih telefonov za bolj aktivno in zdravo staranje	- razumevanje pojma podpornih tehnologij   -    razumevanje osnov podpornih tehnologij -    poznavanje različnih vrst podpornih tehnologij in razumevanje namena njihove uporabe	-    starejše osebe (osebe starejše od 55 let) -    svojci starejših oseb – (potencialni) neformalni oskrbovalci

 

Kako ste aktivni v branju in koliko ste odnesli od spodaj predstavljenih vsebin, preverite na ta način, da rešite KVIZ (z miško kliknite na besedo "KVIZ").

Staranje prebivalstva je eden najizrazitejših demografskih trendov in hkrati ena največjih težav razvitih držav. Proces staranja je posledica zniževanja rodnosti, zmanjšanja umrljivosti ter odseljevanja mladih in priseljevanja velikega števila priseljencev iz tretjih držav (Šircelj 2009, Vertot 2010). Razmerje med starejšimi od 60 let v primerjavi z mlajšo populacijo raste z neverjetno hitrostjo. V tem trenutku je približno 10 % svetovne populacije stare vsaj 60 let, vendar projekcije predvidevajo, da bo ta številka do leta 2050 zrasla na 20 % in bo na ravni Evropske unije delež starejših od 65 let iz 84,6 milijona leta 2008 oziroma 87,5 milijona leta 2010 do leta 2060 zrasel na 152,6 milijona. Po predvidevanjih Svetovne zdravstvene organizacije bo do leta 2025 1,2 milijarde populacije starejše od 60 let, do leta 2050 pa kar 2 milijardi. Medtem ko svetovna populacija letno zraste za 1 %, število ljudi starejših od 80 let zraste za 4 % in se bo do leta 2060 skoraj potrojilo in bo iz 23,7 milijona leta 2010 naraslo na 62,4 milijona (Piper in Hollan 2013; Sixsmith 2013; Vertot 2010).

 

Slika 1: Projekcija rasti prebivalstva v Sloveniji - 2010-2060 (Vir: Statistični urad republike Slovenije)

Na demografske spremembe je pozorna tudi politika, ki se skuša odzivati na probleme in jih reševati. Urejena socialna politika ni pomembna le zaradi starejšega prebivalstva, ampak ima velik pomen za celotno družbo, saj je politika tista, ki mora poskrbeti, da se bodo najmlajše generacije lahko (brezplačno) šolale, da bo dovolj služb za srednjo generacijo ter da bodo starejši dobili pokojnine in primerno zdravstveno oskrbo. Poleg tega je pomembno tudi, da za nobeno področje ne zmanjka sredstev, kar je še posebej pomembno v času, ko delež starejšega prebivalstva narašča, medtem ko je zaposlenih, ki prispevajo v zdravstveno in pokojninsko blagajno, manj. Konec koncev velja, da si družba, ki se stara, »ne more privoščiti, da bi bil velik del njenega prebivalstva, ki ga bodo v prihodnosti predstavljali stari ljudje, le pasiven spremljevalec dogajanj ali obravnavan kot skupina, ki dela stroške in je v breme aktivnemu prebivalstvu« (Penger in Dimovski 2007, 42).

V kontekstu sprememb je zelo pomemben pojem medgeneracijske solidarnosti. Hitro spreminjajoče se socialne in ekonomske razmere namreč vplivajo tudi na medgeneracijske odnose znotraj družin in socialno državo  po vsem svetu, po drugi strani pa lahko medgeneracijska solidarnost, ki je vseživljenjska, pomaga posameznikom, družinam in družbam v času globalnih ekonomskih izzivov in naraščajoče neenakosti. Hkrati medgeneracijska solidarnost igra pomembno vlogo pri čustvenem in fizičnem blagostanju posameznikov (Timonen in drugi 2013; Szydlik 2008; Merz in drugi 2007).

Poleg staranja je v 21. stoletja izjemen napredek in razvoj na področju novih tehnologij. Naprave in pripomočki, ki jih poznamo pod skupnim imenom podporne tehnologije, lahko bistveno prispevajo h kvaliteti življenja starajočega se prebivalstva in jim omogočijo, da lahko dlje ostanejo v svojem domu, pogosto neodvisno od pomoči svojcev ali skrbnikov. Mednje uvrščamo mehanske naprave, kot so oprijemala in pripomočki za hojo, rdeči gumb, ki omogoča hitro klicanje pomoči, senzorje in alarme, kot so detektor padca, zasedenosti postelje ali detektor plinov. Od interaktivnih in virtualnih storitev, ki lahko preko interaktivne video povezave skrbijo za dobro počutje starejših in telemedicine, ki omogoča spremljanje zdravstvenega stanja na daljavo, njihov nabor sega vse do kompleksnih storitev ambientalne inteligence, ki običajen dom spremeni v pametni dom (Cook in drugi 2009; Rudel 2008; Doughty in drugi 2007; Dolničar 2009). Podporna tehnologija lahko postane tudi pametni telefon z nameščeno aplikacijo, ki deluje na osnovi v napravo vgrajenih senzorjev. Gre za področje, ki ima velik potencial in lahko pomembno prispeva h kvaliteti življenja starejših in izboljša ponudbo podpornih tehnologij v Sloveniji, ki je zaenkrat praktično ni (ICT & Ageing 2010).

• dolgoročno upravljanje kroničnih bolezni in
• kratkotrajno podporo ob odpustu iz bolnišnice.

 

Četudi pojem podporne tehnologije pogosto nosi konotacijo sofisticiranega, dragega ali z medicino povezanega pripomočka, je v resnici to lahko katerakoli naprava, ustvarjena po meri ali kupljena v trgovini, ki pomaga ljudem pri opravljanju vsakodnevnih nalog in aktivnostih. Pogosto gre za povsem enostavne naprave, ki lahko bistveno prispevajo k dnevnim aktivnostim in lahko pozitivno vplivajo na posameznikov občutek neodvisnosti in varnosti. Poleg tega lahko povsem enostavna naprava prepreči potrebo po visokotehnološki intervenciji – sedež za kopalno kad lahko na primer prepreči poškodbo medenice in zdravljenje ob morebitnem padcu (Guerrete in Anthony 1999, 18). K tradicionalnim oblikam podpornih tehnologij lahko štejemo že nizko-tehnološke pripomočke, kot so sprehajalne palice, očala, dvižne ploščadi ali prilagojene kopalne kadi, medtem ko gre pri novih napravah, ki so bile razvite v zadnjih dvajsetih letih, večinoma za elektronske, računalniške in telekomunikacijske iznajdbe (Doughty in drugi 2007, 6).

Podporne tehnologije pomagajo tudi pri večanju samostojnosti in zmanjševanju družbene izoliranosti starejših ter jim pomagajo, da lahko čim dlje živijo v svojem domu (Nagode in Dolničar 2010a, 1279). Glede njihove uporabe v praksi se nanašajo na »heterogeno področje aplikacij, ki se raztezajo od dokaj preprostih naprav, kot so inteligentni delilniki tablet, detektorji padca in detektorji prisotnosti v postelji, pa do kompleksnih sistemov, kot so interaktivne storitve in ambientalna inteligenca« (Dolničar 2009, 279). Posamezne naprave bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju, kot piše Robitaillova (2010, 3-4), pa lahko podporne tehnologije glede na njihov osnovni namen razvrstimo v deset razredov:

1.    Arhitekturni elementi, kot so prilagoditve doma in drugih prostorov.
2.    Senzorični pripomočki, kot so pripomočki za komuniciranje in sluh.
3.    Osebni računalniki s strojno in programsko opremo.
4.    Naprave za nadzor, vključno s prostorskim nadzorom.
5.    Pripomočki za samostojno življenje, na primer predmeti za osebno nego.
6.    Proteze in ortoze.
7.    Pripomočki za osebno mobilnost, vključno z invalidskimi vozički.
8.    Prilagojeno pohištvo in notranja oprema.
9.    Pripomočki za rekreacijo in šport.
10.    Storitve, kot so izbira pripomočkov in usposabljanje za njihovo uporabo.

Osnovni namen podpornih tehnologij je podaljšati čas, ko lahko starejši neodvisno živijo v lastnem domu, medtem ko lahko teleoskrbo (in telemedicino) označimo kot nekakšno nadgradnjo. Kot smo že zapisali, podporne tehnologije, ki so namenjene širši javnosti, obsegajo širok spekter od povsem enostavnih pripomočkov do naprednejših elektronskih naprav, ki so povezane s »pametnim domom« – novozgrajenim ali prilagojenim visokotehnološko zasnovanim stanovanjem. Telenega uporablja senzorsko tehnologijo za opozarjanje o jemanju zdravil, zasedenosti postelje ali stola in mokrenju. Zajema lahko tudi alarme, ki jih nadzoruje uporabnik, kot so samodejni gasilniki, alarmi za plin in dim in samodejna osvetlitev v pametnem domu (Sorell in Draper 2012, 37).

V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili nekatere podporne tehnologije, od enostavnih do tistih najnaprednejših. Zaradi zmeraj večjega obsega različnih naprav in pripomočkov je nemogoče predstaviti vse, zato se bomo osredotočili na najpogostejše in, kar je še pomembneje, na podporne tehnologije oziroma storitve teleoskrbe in telemedicine, ki so dostopne tudi v Sloveniji.

Razpon podpornih tehnologij je zelo širok, zato bi težko našli starejšo osebo, ki nima v lasti ali celo ne uporablja vsaj ene od najenostavnejših podpornih tehnologij. Pri najenostavnejših gre za fiksne ali mobilne pripomočke, ki lajšajo vsakdanja opravila in gibanje. Mednje sodijo (Guerrete in Anthony 1999; Sorell in Draper 2012):

Slika 3: Stopniščno dvigalo

(Vir: http://wwomers-with-elderly-parents.com/assistive-technology-stair-lift-chairs-have-really-helped-us)

Slika 4: Varnostno oprijemalo za kopalno kad

(Vir: https://www.assistivetechnologyservices.com/images/SAFETY_GRIP_HANDLE1.jpg)



Slika 5: Prilagojena kopalna kad

(Vir: https://therapyfocus.org.au/wp-content/uploads/2020/08/1910-shower-transfer-bench-700x467.jpg)



Slika 6: Rolator

Rdeči gumb je brezžični daljinski sprožilec, ki deluje skupaj s posebnim telefonom in ga lahko umestimo k storitvam teleoskrbe. Gre za telefon, ki uporabniku omogoča, da z enim pritiskom na gumb vzpostavi stik z izbrano osebo. Telefon je priključen v telefonsko vtičnico ali povezan z mobilnim omrežjem prek kartice SIM. V telefon je mogoče vnesti več stikov, ki lahko nudijo pomoč, telefon pa jih pokliče po vrstnem redu, v katerem so shranjeni. Obesek ali zapestnica, ki se nosi okrog vratu ali zapestja, ima vgrajen zvočnik in mikrofon, zato je rdeči gumb mogoče uporabljati tudi takrat, ko telefona ni v bližini, kar je ena od glavnih prednost rdečega telefona s SIM kartico pred gumbom, ki deluje pred običajnega telefona. Telefon je mogoče nadgraditi tudi z dodatnimi osebnimi varnostnimi napravami - gumbom za poteg vrvice v kopalnici ali stranišču, detektorjem padca, protivlomnim alarmom itd.

Slika 7: Primer rdečega gumba

Poleg sprožil, ki jih uporabnik sproži sam, pripomočki telenege zajemajo tudi senzorje in alarme. Ti bodisi nenehno spremljajo stanje in se sprožijo, ko ni odgovora, ali se sprožijo, ko zaznajo nevarnost. Mednje sodijo detektorji padca, ki v rednih intervalih preverjajo posameznika. V kolikor oseba ne vstane, se aktivira alarm, ki pošlje signal, da je oseba v nevarnosti. Podobno deluje tudi detektor zasedenosti postelje (ali detektor zasedenosti stola). Detektor ima vnaprej programiran čas, v katerem naj bi se bolnik po tem, ko vstane iz postelje, vanjo vrnil. V primeru, ko senzor po določenem času osebe ne zazna, sproži alarm. Obstajajo tudi detektorji dima, ogljikovega dioksida in drugih plinov ter senzorji, ki reagirajo na ekstremna povišanja temperature (MKS 2014; Cook in drugi 2009).

Četudi je njihov princip delovanja nekoliko drugačen, lahko na tem mestu omenimo še pametne delilnike tablet. Gre za napravo s predalčki, v katere skrbnik pripravi tablete za določeno število dni. Ob določenem času, lahko tudi večkrat dnevno, delilnik uporabniku javi, da mora vzeti tableto in odpre ustrezen predalček s tabletami.

Slika 8: Senzorski sistem Sensara

(Vir: https://www.sensara.care/how-it-works#start-0)


Slika 9: Sistem za samodejno zaznavo padca

 STORITVE TELEMEDICINE

Poleg pripomočkov, ki jim pomagajo pri vsakdanjih opravilih, je za starejše z zdravstvenimi težavami ali kroničnimi boleznimi pomembno tudi redno spremljanje bolezni. To jim lahko močno olajšajo servisi telemedicine na domu, ki obsegajo monitoring vitalnih parametrov zdravja (EKG, krvni tlak, srčni utrip, stopnja sladkorja v krvi, telesna teža, pljučna kapaciteta, stopnja CO2 v izdihanem zraku, temperatura telesa, šumi v telesu (stetoskop)); sporočanje ocene stanja zdravja oz. počutja v povezavi z obolenjem; pregled bolnikovih posredovanih (agregiranih) podatkov in personalizirano edukacijo bolnikov za vzdržno življenje z boleznijo (Rudel 2008, 23). Telemedicina zdravstvenemu osebju pomaga pri postavitvi diagnoze in zdravljenju pacienta na daljavo, z uporabo IKT storitev.

Slika 10: Primer telemedicinskega sistema

Gre za sisteme, ki premagujejo probleme razdalje in izolacije ter svetujejo, usposabljajo in ljudem omogočajo izboljšanje kakovosti njihovega življenja (Doughty in drugi 2007, 10). Tovrstni sistemi lahko služijo zabavi in sproščanju, komunikaciji s skrbniki, družinskimi člani, prijatelji, medicinskim osebjem, ipd.. Prilagojene aplikacije se lahko uporabljajo preko televizije, računalnika, pametnega telefona ali tablice.

Slika 11: Primer – virtualni obisk starejših na Finskem

Ambientalna inteligenca je »konvergenčno okolje, ki združuje računalniške, napredne omrežne tehnologije in posebne vmesnike za zaznavanje in interakcijo z uporabnikom« (Dolničar 2009, 280). Omogoča, da lahko običajen dom postane pameten dom. Zajema sredstva, ki podpirajo staranje na domu s spremljanjem osebe in odložijo potrebo po dragi institucionalni oskrbi ter povečujejo občutek varnosti tako pacienta kot tudi njegovih najbližjih (van Hoof in drugi 2011, 310). Ključni element so senzorji, ki povezujejo računalniško tehnologijo s fizičnimi aplikacijami. Gre za združitev posameznih, že naštetih pripomočkov v enoten sistem, ki je povezan z oddaljenim skrbnikom. Ti pripomočki so: senzorji za obremenitev tal, vrat, postelje; senzorji za zaznavo položaja, smeri, razdalje in gibanja; senzorji svetlobe, sevanja in temperature; senzorji za zaznavo tekočin, trdnin in plinov ter senzorji za zaznavo zvoka in svetlobe. S centralo so lahko povezani žično ali brezžično (Cook in drugi 2009, 281).

Primer pametnega doma v Sloveniji predstavlja Dom IRIS (2015). Kratico sestavljajo začetnice besed »Inteligentne Rešitve in Inovacije za Samostojno življenje«. Gre za demonstracijsko stanovanje, ki si ga je mogoče ogledati na Inštitutu Republike Slovenije za rehabilitacijo v Ljubljani. V stanovanju so nameščene različne tehnologije, ki so lahko v pomoč starejšim. Neposredni cilj je spoznavanje uporabnikov s tehnološkimi rešitvami, ki so dostopne za bolj samostojno življenje. To je mesto, »kjer bo potencialni uporabnik dobil vse informacije in napotke za uresničitev njemu ustrezne rešitve v domačem okolju. Uporabnik bo rešitve, ki jih bo predstavljal dom IRIS, prenesel v svoj dom ter se bo vključil v storitve, ki jih bo prejemal neposredno od različnih izvajalcev« (Zupan in drugi 2007, 147). Dom je opremljen s standardnimi komunikacijskimi napravami (telefon, mobilni telefon, domofon, televizija, računalnik) in podpornimi tehnologijami – osebam z gibalnimi in fizičnimi prizadetostmi so na voljo: nadomestne tipkovnice, nadomestne miške, upravljane ročice in sistem za upravljanje z očesom; slepim in slabovidnim so namenjene: elektronska lupa, bralnik besedila, Braillova vrstica in sintetizator govora; dom pa je opremljen tudi s sistemom za razpoznavo govora in govorno krmiljenje računalnika. Dom IRIS z multimedijsko platformo ročno, s stikali, z daljinskimi upravljalniki, preko televizije ali računalnika, z upravljalno ročico preko vozička ali z govorom omogoča nadzor svetil, ogrevanja in senčil, spremljanje zdravja na daljavo (telemedicina), storitve za varno samostojno bivanje in zabavne aplikacije. Gibanje in bivanje lajšajo številne arhitektonske rešitve – ravna tla, prilagojena širina, nizka stikala in prilagojeno pohištvo. Resda gre za izjemno pomemben in v slovenskem prostoru pilotni projekt pametnega doma, vendar Dom IRIS ne omogoča bivanja, program pametnega doma pa se v Sloveniji še ne izvaja. Tako imajo potencialni uporabniki zaenkrat le možnost ogleda in testiranja pripomočkov (Dom IRIS 2015).

Slika 12: Prilagojena kuhinja v pametnem domu Iris

(Vir: https://www.vzajemnost.si/media/arhiv/img/priponke/clanki/big/107a964b66bd3b3ef39595c8734087cf.jpg)



Slika 13: Prilagojena kopalnica v pametnem domu Iris

Splošno znano je, da imajo starejši pogosto težave z uporabo in predsodke do novih tehnologij. Enako velja tudi za mobilni telefon. Starejše od uporabe velikokrat odvračajo majhnost tipk, slabši sluh in vid, strah pred uporabo in občutek, da so tovrstne naprave namenjene mlajši generaciji. Kompromis pogosto najdejo v uporabi mobilnega telefona prilagojenega starejšim. Gre za napravo z večjimi tipkami in velikimi črkami na zaslonu, ki je po navadi opremljena zgolj z osnovnimi funkcionalnostmi, pogosto pa ima na zadnji strani tudi posebno SOS tipko, na katero je mogoče programirati izbrano številko za pomoč v sili. Gumb običajno deluje tudi, kadar je naprava izključena.

Slika14: Pametni telefon za starejše - Doro 8050

(Vir: https://www.doro.com/globalassets/_images/produkter/8050/phones_8050_3.jpg)



Slika 15: Pametni telefon za starejše – emporiaSMART.5

Medtem, ko starejšim prilagojeni mobilni telefoni ponujajo omejen nabor funkcionalnosti, jim lahko pametni telefoni z možnostjo namestitve različnih aplikacij in vgrajenimi senzorji ponudijo napredno uporabniško izkušnjo in jim lahko ponudijo tako prilagoditve osnovnih funkcionalnosti kot prilagojene funkcionalnosti, ki so po svojem namenu podporne tehnologije.

Mobilne aplikacije na novejših pametnih telefonih lahko po besedah Doughtyja (2011) postanejo pripomoček za starejše z zelo različnimi težavami. Bolnikom, ki imajo težave z vidom in sluhom, lahko služijo za povečavo besedila in primerjavo barv z barvno paleto ali za prepoznavanje objektov in predmetov. Kamera telefona lahko zazna tudi ovire, GPS pa, predvsem tistim, ki imajo težave z vidom, ponuja informacije o lokaciji. Pospeškometer, ki je vgrajen v telefon, lahko služi za preprečevanje in prepoznavanje padcev, pri čemer ga za sporočanje lokacije uporabnika dopolnjuje GPS – ta je lahko tudi pripomoček za iskanje najbližje bolnišnice ali zdravstvenega doma. Pri komunikaciji lahko uporabnikom pomagajo sintetizatorji govora in sistemi za spremljanje zvoka. Hkrati lahko kamera služi za stroškovno ugodne glasovne klice. Bolnikom s sladkorno boleznijo lahko mobilni telefon pomaga pri spremljanju fizične aktivnosti, pregledu zgodovine aktivnosti ali dieti. Ne nazadnje lahko aplikacije na pametnem mobilnem telefonu posameznikom pomagajo do boljšega razpoloženja in analize razpoloženja (Doughty 2011).

Podobno tudi Joe in Demiris (2013) pišeta o uporabi mobilnega telefona v zdravstvene namene. Oblikovala sta seznam področij, kjer lahko mobilni telefoni služijo kot pripomoček za ohranjanje zdravja in spremljanje zdravstvenega stanja: lahko so podpora vsakodnevnim aktivnostim, pripomoček za posameznike z nekaterimi bolezenskimi stanji (alzheimerjeva bolezen, demenca, srčno popuščanje, kronično obstruktivno obolenje pljuč, sladkorna bolezen, osteoporoza, dermatološke bolezni), pripomoček za spremljanje stranskih učinkov kemoterapije, pripomoček za spremljanje simptomov pri paliativni oskrbi ali senzor za zaznavanje in spremljanje nevarnosti padca (Joe in Demiris 2013). Lamonaca s sodelavci (2015) podrobneje predstavlja tehnične možnosti in lastnosti, ki jih ponujajo v pametne telefone vgrajeni senzorji. Po njihovih besedah senzorji pametnim telefonom omogočajo širjenje s področja komunikacijskih naprav na področje merskih naprav za spremljanje parametrov zdravja in večjo kakovost življenja. Njihovo delitev aplikacij lahko vidite na spodnji sliki:

Slika 16: Aplikacije za spremljanje zdravja glede na uporabljen senzor

Senzor gibanja lahko zaznava položaj uporabnika oziroma če ta leži, sedi ali hodi. Bistvena prednost pred klasičnimi senzorji, ki so običajno vezani na centralno enoto znotraj doma in imajo zato omejen doseg, je, da se s pametnim telefonom gibanje razširi tudi izven doma. Prav tako pametni telefon ne zahteva namestitve podpornih sistemov in je priročen za uporabo. Podobno velja tudi za zaznavanje padca, pri čemer lahko telefon takoj posreduje informacije in ne potrebuje dodatnih posegov uporabnika. Senzor gibanja zaznava držo uporabnika in mu lahko tako pomaga pri preprečevanju poškodb mišičja.

Druga skupina so aplikacije, ki delujejo na osnovi kamere. Ocena krvnega tlaka je možna preko fotopletizmografičnega signala oziroma merjenja hitrosti pulznega vala na prstu, ki ga uporabnik položi na kamero. S spreminjanjem toka krvi skozi čas, telefon določi obliko signala in krvni tlak. Zaznava srčnega utripa poteka s snemanjem obraza, pregled oči pa s snemanjem oči ter z analizo imenovano fundoskopija. Aplikacije povezane z mikrofonom delujejo preko spremljanja toka izdihanega zraka (pljučni volumen) oziroma s spremljanjem zvokov (kašelj in simptomi v povezavi z nosom).

Plaza s sodelavci (2011) kot izhodišče za predstavitev različnih tipov mobilnih aplikacij uporablja seznam specifičnih potreb starejših, ki jih te naslavljajo. Oblikovalo ga je nemško podjetje VDI/VDE-IT v sodelovanju z Evropskim izvršnim odborom združenja AAL (Ambient Assisted Living). Te potrebe so:

Ob tem se pojavlja tudi vedno več aplikacij za pametne telefone, ki starejšim olajšajo rabo sicer zanje morda preveč kompleksne naprave. Tovrstne aplikacije običajen vmesnik pametnega telefona s številnimi ikonami in funkcijami spremenijo v enostaven in pregleden vmesnik z osnovnimi gumbi. Za razliko od starejšim prilagojenih mobilnih telefonov, ki s svojo velikostjo in videzom odstopajo od običajnih mobilnih telefonov, je aplikacije mogoče namestiti na kateri koli pametni telefon, ki izpolnjuje zahteve aplikacije. Primeri takšne aplikacij so Seniors Phone, Simple Phone Seniors in BIG Launcher, ki so namenjene uporabi na telefonih z operacijskim sistemom Android. Imajo vmesnik z velikimi ikonami, na katerem se pri Simple Phone Seniors nahajajo gumbi za klicanje, stike in SMS sporočila, medtem ko pri Seniors Phone in BIG Launcherju najdemo tudi funkcionalnosti kot so gumb za klic v sili, kalkulator in svetilka. Slednja omogoča tudi pošiljanje podatkov o lokaciji skrbniku. Bolj dovršene aplikacije lahko poleg prilagoditve vmesnika nadomeščajo tudi številne pripomočke s področja podpornih tehnologij.

  


Kako ste aktivni v branju in koliko ste odnesli od zgoraj predstavljenih vsebin preverite na ta način, da rešite ta KVIZ (z miško kliknite na besedo "KVIZ"). Vabimo pa vas tudi, da nam pomagate izboljšati predstavljene vsebine ter si vzamete še dodatnih 5 do 10 minut in odgovorite na VPRAŠANJA (z miško kliknite na besedo "VPRAŠANJA").





VIRI:
Astell, A. (2013). Technology and Fun for Happy Old Age. In A. Sixsmith and G. Gutman (Eds.), Technologies for Active Aging (pp.169–188). New York: Springer.
Cook, D. J., Augusto, J. C., & Vikramaditya, R. J. (2009). Ambient intelligence: tecnhologies, applications, and opportunities. Pervasive and Mobile Computing 5(4), 277–298.
Cullen, K., McAnaney, D., Dolphin, C., Delaney, S., & Stapleton, P. (2012) Research on the provision of Assistive Technology in Ireland and other countries to support independent living across the life cycle. Retrieved from: http://nda.ie/File-upload/Research-on-the-provision-of-Assistive-Technology1.pdf
Dolničar, V. (2009). Podporne tehnologije – podpora ali ovira medgeneracijske solidarnosti. In V. Tašner (Ed.), Brez spopada: kultur, spolov, generacij (pp.275–290). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Dom IRIS. (2015). Retrieved from: http://www.dom-iris.si/index.php
Doughty, K. (2011). SPAs (smart phone applications) – a new form of assistive technology. Journal of Assistive Technologies 5(2): 88–94.
Doughty, K., Monk, A., Bayliss, C., Brown, S., Dewsbury, L., Dunk, B., … Ward, D. (2007). Telecare, telehealth and assistive technologies – do we know what we're talking about? Journal of Assistive Technologies 1(2): 6–10.
European Commission. 2010. ICT & Ageing – European study on users, markets and technologies. Retrieved from: http://www.ict-ageing.eu/ict-ageing-website/wp-content/uploads/2010/D18_final_report.pdf
Guerrete, P. & Anthony, P. (1999). Assistive technology for older adults: opportunities for advocacy. Home Health Care Management Practice 11(3): 17–24.
Hojnik Zupanc, I. (1999). Samostojnost starega človeka v družbeno-prostorskem kontekstu. Ljubljana: Faculty of Social Sciences.
Joe, J. & Demiris, G. (2013). Older adults and mobile phones for health. Journal of biomedical informatics 46(5): 947–954.
Lamonaca, F., Poliemeni, G., Barbé, K. & Grimaldi, D. 2015. Health parameteres monitoring by smartphone for quality of life improvement. Measurement 73: 82–94.
Merz, E. M., Schuengel, C., & Schulze, H. J. (2007). Intergenerational solidarity: An attachment perspective. Journal of Aging Studies 21(2): 175–186.
MKS Elektronski sistemi d.o.o. Retrieved from: http://www.mks.si/index.htm
National Disability Authority. (2018). Effective implementation and monitoring of telehealth and telecare in Ireland: learning from international best practice. Dublin: National Disability Authority.
Piper, A. M., & Hollan, J. D. (2013). Supporting medical communication for older patients with a shared touch-screen computer. Internaional journal of medical informatics 82: 242–250.
Plaza, I., Martin, L., Martin, S., & Medrano, C. (2011). Mobile applications in an aging society: status and trends. The Journal of Systems and Software 84(11): 1977–1988.
Raij, K., & Lehto, P. (2008). Caring TV as a service design with and for elderly people. In G. A. Tsihrintzis, M. Virvou, R. J. Howlett & L. C. Jain (Eds.), New directions in intelligent interactive multimedia, (pp.481–488). Berlin: Springer.
Robitaille, S. (2010). The Illustrated Guide to Assisitve Technology and Devices: tools and gadgets for living independently. New York: Demos Medical Publishing.
Rudel, D. (2008). Zdravje na domu na daljavo za stare osebe. Informatica Medica Slovenica 13(2): 19–29.
Sorell, T. & Draper H. (2012). Telecare, surveillance, and the welfare state. The American Journal of Bioethics 12(9): 36–44.
Stowe, S. & Harding, S. (2010). Telecare, telehealth in telemedicine. European geriatric medicine 1: 193–197.
Timonen, V., Conlon, C., Scharf, T., and Carney, G. (2013). Family, state, class and solidarity: re-conceptualizing intergenerational solidarity through the grounded theory approach. European Journal of Ageing 10(3): 171–179.
Sixsmith, A. (2013). Technology and the Challenge of Aging. In A. Sixsmith & G. Gutman (Eds.), Technologies for Active Aging, 7–25. New York: Springer.
Szydlik, M. (2008). Intergenerational solidarity and conflict. Journal of Comparative Family Studies 39(1): 97–114.
Šircelj, M. (2009). Staranje prebivalstva v Sloveniji. V Starejši ljudje v družbi sprememb, ur. Valentina Hlebec, 15–44. Maribor: Aristej.
Vertot, Nelka. (2010). Starejše prebivalstvo v Sloveniji. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Retreived from: http://www.stat.si/doc/StarejsePrebivalstvo.pdf
Penger, S. and Dimovski, V. (2007). Strategija aktivnega staranje prebivalstva Slovenije s poudarkom na kakovostnem staranju in medgeneracijskem sožitju. IB revija 41(1): 42–55.
Zupan, A., Cugelj, R., & Hočevar, F. (2007). Dom IRIS – nova priložnost za invalide, starejše in razvoj rehabilitacije. Bilten: ekonomika, organizacija, informatika v zdravstvu 23(4): 146–148.